Program letošnje ekskurzije smo z vodičko Marjanco snovali že od pomladi v upanju, da nam ponovno uspe spraviti pod streho izlet, ki ga bomo še dolgo pomnili. Zdi se mi, da nam je uspelo.
Petek, 10. 10. 2025
V zgodnjih urah petkovega jutra smo napolnili avtobus z dobro voljo, pozitivnoi energijo, seveda tudi s hrano in pijačo. Je bila le dolga pot pred nami. Dobre volje in v pričakovanju lepih dni smo se predali v roke vozniku in vodički Marjanci, ob katere dobri volji, zanimivih razlagah in spominih lastnih doživetij, so kilometri poti kar brzeli mimo.
Kar naenkrat, že čez nekaj uric, se pred nami pojavi mogočen Pelješki most, ki smo ga že krstili ob našem obisku Črne gore pred tremi leti. Tokrat so nas dočakali domačini iz doline reke Neretve. Postregli so nam z mandarinami, figami in odlično travarico. Še zapeli in zaplesali smo ob melodijah frajtonarce Škofljančevega Daniela. Japonci so nas pa poslikali…
Peljemo se mimo nasadov mandarin, ki že lepo zorijo in ponujajo svoje slastne sadeže. V Orebiču se vkrcamo na trajekt in kmalu vsi navdušeni občudujemo lepote otoka Korčula. V mestu Lumbarda nas s kosilom že pričakujejo v hotelu Borik, ki bo naš dom naslednje dni. Nekateri urico prostega časa izkoristijo za sprehod, za posedanje na terasi ob morju ali celo za osvežilno kopanje v morju.
In že gremo naprej. Jo mahnemo kar peš v nekaj sto metrov oddaljeno vinarijo Vitis, kjer se prvič srečamo z vini tega področja. In ne le srečamo. Probamo njihovo vino Grk, spoznamo Pošip in Plavac mali. Tudi za pod zob se najde. In kakšen sončni zahod. Milina. A dan je bil dolg in treba je bilo k počitku. Le terasa ob hotelu je še vabila…
Sobota, 11. 10. 2025
Po obilnem zajtrku se odpeljemo na ogled mesta Korčula. Stopnice pred katedralo izkoristimo za skupinsko fotografijo in že nas vodička s svojimi pripovedmi popelje v neke druge čase. Sprehod po mestu zaključimo in izkoristimo še nekaj prostega časa. Eni na sprehod, drugi za kavo. Pot nadaljujemo preko otoka skozi mesta Žrnovo, Pupnat, Čara, Smokvice v Blato kjer obiščemo vinarijo Jovanov. Spet pripravimo presenečenje. Obiščeta nas glasbenika, ki z nami preživita prijetno urico. Trenutek izkoristimo za voščilo našemu Darkotu, ki praznuje rojstni dan.. Ob dobri kapljici, prigrizku, s pesmijo in nasmehi na obrazih se že veselimo naprej. Tu smo spoznali tudi gospoda iz Vele luke, odličnega pevca , ki je bil eden najboljših prijateljev Oliverja Dragojeviča. Povabi nas v svojo brivnico v Veli luki, ki je muzej v malem.
Seveda smo vabilo sprejeli in ga obiščemo v Veli luki, kamor se odpeljemo. Njegova brivnica se nahaja le nekaj metrov stran od hiše, kjer je živel Oliver in stene brivnice, ki smo jo obiskali, so polne forografij slavnih oseb, ki so že bile tu. Obiščemo še grob, kjer počiva Oliver, še malo uživamo v tem največjem a najmlajšen mestu na Korčuli in že nas pričakujejo v največji oljarni na otoku, ki premore tudi muzej. Spoznamo se z postopkom pridobivanja olja danes in nekoč. Poskusimo različna olja, ga nekaj kupimo še za domov in se počasi poslovimo.
V hotelu nas čaka večerja. In po večerji družabni večer. In kako lep večer…težko opišem z besedami. Smo peli. Smo plesali. In spet smo peli. Peli so člani klape, ki je bila tu za nas. In smo peli tudi mi. Zase in za njih. Čarobnost večera na Korčuli ujeta v trenutku. In nikoli pozabljena.
Nedelja, 12. 10. 2025
Vse lepo prehitro mine in tudi mi se že poslavljamo od mesta Lumbarda, od otoka Korčule in že nas trajekt nese nazaj na polotok Pelješac, kjer se ustavimo v muzeju vinarstva. Žal so tudi oni seznanjeni z veliko nadlogo, ki pesti vinarje v tem delu Evrope. Z uničujočo trsno rumenico, z ameriškim škržatom. Kot del vinogradov na Korčuli, je okuženih tudi veliko vinogradov na Pelješcu. In samo vprašanje časa je, kako dolgo bodo vinarji vztrajali, saj že tako škrta zemlja daje malo pridelka. V vinoteki degustiramo nekaj vzorcev vin, se posladkamo s sladkimi marmeladami iz grozdja in spet smo na avtobusu.
Sonček, ki nas spremlja vse dni potovanja, poskrbi, da smo dobre volje, seveda ima nekaj zaslug tudi vino, da je pot lažja in krajša. Bližamo se nacionalnem parku Krka in v notranjosti, v zaledju, najdemo gospodarstvo, ki je plod pridnih in marljivih rok mlade družine. Ana in Joško nas s širokim nasmehom in odprtimi rokami dočakata na svojem posestvu Ekoland v Pakovem selu. Prikaz življenja nekoč nam skozi šaljive, vendar resnične zgodbe odkrije Ana, mi pa od navdušenja v njihovi konobi zapojemo ob kozarčku domačega vina. S pesmijo prevzamemo tudi njo. Gospodar Joško nas popelje pod kozolec, kjer nam postrežejo z dobrotami izpod peke. In že se poslovimo.
S pesmijo smo začeli, spremljala nas je vse dni potepanja, in s pesmijo tudi končamo. In s kozarcem vina. Nazdravimo in se poslovimo. Do naslednjič.
Irena Bogovčič
foto: Andrej Kvartuh
