Irena Bogovčič, “Poklon cvičku”

Irena Bogovčič,  “Poklon cvičku”
NEKOČ BILA JE LE ZEMLJA,
PUSTA, PRAZNA, POLNA HREPENENJA.
ROKE ŽULJAVE, DELOVNE IN PRIDNE SO JO ZASADILE,
S TRTO VINSKO JO OBOGATILE.
FRANKINJA MODRA PA ŽLAHTNA ŽAMETNA ČRNINA,
ZRAVEN ŠE RIZLING IN ZLATA KRALJEVINA.
TRTE RASTEJO,
GROZDJE ZORI,
NE ŠTEJEJO DNEVI SE DELA,
NE VIDIJO POTU SE SLEDI.
POGLEJTE NA HRIBČEK,
NA KRANJSKO TO STRAN,
TU, PRAV TU RODIL SE JE CVIČEK,
DARILO NARAVE, KI POLEPŠA NAM VSAK DAN.
ON NAS TOLAŽI,
ON NAS KREPI,
PRIJATELJ JE V SREČI,
SOPOTNIK, KO TAREJO NAS SKRBI.