Vinogradniki, ki celo leto trdo delajo v vinogradih, jeseni pospravijo pridelek v klet. Takrat si v društvu vedno vzamemo kakšen dan za sprostitev, čeprav dela nikoli ne zmanjka, saj se v kleteh nega in skrb za dobro kapljico šele začne. Prav zato smo se v društvu ponovno odločili organizirati več dnevni izlet, ki smo ga načrtovali pred Covid obdobjem. Iz vsem znanih razlogov takrat ni bilo mogoče zato smo ga izpeljali med 20. in 23. oktobrom 2022 in prav nič nismo bili presenečeni, da nam je v pičlih dveh dneh uspelo napolniti avtobus, saj je bil program več kot zanimiv. Obiskali in ogledali naj bi si znamenitosti Črne gore z obiskom največjega vinograda v Evropi.

Četrtek, 20.10.2022
V četrtkovih zgodnjih jutranjih urah smo, vsi veseli in dobre volje, sedli na avtobus in se odpeljali. Polni pričakovanj in s polnim prtljažnikom, saj vina in prigrizkov ni manjkalo, celo jabolka in vodo smo imeli s sabo.

Prve kilometre smo izkoristili za pozdrav predsednika Martina in vodičke Marjance, ki nas je na kratko seznanila s programom našega potovanja. Malo razkužila, da se obranimo pred virusi in že smo bili nagrajeni s prelepim sončnim vzhodom in pogledi na obmorska mesta Jadranske obale. Postankov ob poti ni manjkalo, saj se je bilo treba večkrat okrepčati in pomalicati. Pečenka in pohani zrezki so kar klicali po dobrem cvičku. Imeli smo privilegij, da smo se, vsaj večina, prvič peljali čez novo zgrajeni most na polotok Pelješac. Že pogled nanj nas je s svojo veličino, arhitekturnim presežkom in impozantnostjo očaral. Kaj kmalu smo se že peljali mimo solin, školčišč in obzidja mesta Ston, mimo Dubrovnika in skozi Cavtat na mejni prehod Debeli brijeg, kjer smo po enournem čakanju, dobesedno prestopili mejo s Črno goro, ki je čakala na nas, da se nam predstavi v vsej svoji lepoti in zanimivostih.

Skozi obmorsko mesto Tivat smo se zapeljali do trajektne luke Verige in se vkrcali na trajekt, ki nas je odpeljal na drugo stran zaliva. Tako smo prihranili na času in si skrajšali pot do Budve in kraja Bečiči, kjer nas je v hotelu Monte negro že čakala večerja in kaj kmalu tudi zaslužen počitek.

Petek, 21.10.2022
V petek smo se takoj po obilnem zajtrku odpeljali proti Skadarskem jezeru. Ob poti smo se ustavili in občudovali otoček Sv. Štefan, kamor navadni ljudje vstopijo le če imajo debele denarnice. Mi smo si ga ogledali od daleč. Skadarsko jezero, ki meji z Albanijo, se razprostira na 570 kvadratnih kilometrih. Od tega 2/3 pripadajo Črni gori. Obiskali smo staro ribiško mesto Virpazar, ki je še eno redkih, ki ni pozidano z novimi modernimi hoteli in kjer se še čuti duh starih časov. To je kraj za miren in sproščujoč oddih.

Naš cilj drugega dne izleta je bil ogled največjega vinograda v enem delu v Evropi in obisk ene od treh kleti v njihovi lasti. Zapeljemo se mimo civilnega letališča v Podgorici proti zapuščenemu vojaškemu letališču in se po nekdanji pristajani stezi odpeljemo skozi vinograde Plantaže do kleti Šipčanik. Na avtobusu je bilo kar nekaj članov, ki so v mladosti služili vojaški rok v Črni gori, nekateri celo na tem letališču in obujanje spominov je bilo pravo čustveno doživetje. Vinogradi do kod ti seže pogled, ob cesti novi nasadi oljk. Ravno te dni so začeli z obiranjem oliv in kot smo izvedeli pozneje, vse delo opravijo ročno, ker le tako pridelajo ekstra deviško olje, kjer je vsako delo s stroji prepovedano. Vinograd Plantaže v enem kosu obsega več kot 2500 ha in je zasajen z več kot 11 milijoni trt. Od tega 70% črnih sort in 30% belih. Vse to in še veliko več izvemo v kleti Šipčanik, nekdanjem hangerju za avione, sedaj pa služi kot vinska klet, skladišče in prostor za razne dogodke in degustacije. Klet Šipčanik je ena od treh kleti, kjer čuvajo vina , ki jih tu pridelajo. Dočakali so nas s kozarcem penine in nas navdušili s kosilom in vodeno degustacijo. Vsako jed je dopolnilo izbrano vino in nam pričaralo vrhunsko doživetje, ki mu še nismo bili priča. Dogodek je presegel meje pričakovanega.

Še vedno polni vtisov preživetih nekaj uric med vinogradi in v kleti, se za konec tega dne odpeljemo še do glavnega mesta Črne gore, do Podgorice. Mesto, ki je po uničujočem potresu leta 1979 doživelo popolno preobrazbo, danes ponudi le malo od stare arhitekture. Mesto je na novo pozidano in se pohvali z veliko lepih zelenih površin.

In že je bil drugi dan za nami. Večerne urice smo tokrat izkoristili za sprehode po budvanski rivieri, ki nas je navdušila in za posedanje v lokalih ob obali, ki ob svečkah in dobri kapljici poskrbijo za pravo romantično vzdušje.

Sobota, 22.10.2022
V sobotno jutro smo se zbudili polni pričakovanj na dohodke, ki nam jih je po programu pripravila vodička Marjanca. Najprej smo obiskali mesto Kotor, ki leži v Kotorsko risanskem zalivu. Lokalna vodička, ki se nam pridruži ta dan, nam predstavi prelepo mesto, ki navduši s svojo zgodovino, starim mestnim jedrom in polno založeno mestno tržnico, kjer se mize šibijo pod dobrotami, ki jih ponujajo lokalni pridelovalci. Ne moremo se upreti siru, pršutu, olivam in še marsičemu. Kot zanimivost v starem delu mesta opazimo, da nas povsod spremljajo mačke, ki so, kot nam razloži vodička, od vseh in od nikogar. Zgodba pravi, da so pred davnimi leti, ko je mestu grozila kuga, ki so jo prenašale podgane, one bile edine zaslužne, da so bolezen zajezili. Zato se tudi danes prosto gibljejo in vajene pogledov, prav rade pozirajo.

Po kavici se poslovimo od tega lepega mesta in začnemo z vzponom. Že na začetku, po nekaj serpentinah je jasno, da bo pot, ki jo imamo pred sabo zelo adrenalinska. Namreč pot, ki pelje iz Kotorja proti Lovčenu ima 25 serpentin. Za nameček se že po nekaj kilometrih cesta zoži in bi bila dejansko dovolj široka le za enosmerni promet, česar tu seveda ni. Naj bi se držali nepisanega pravila, da se vozi dopoldan v eno smer in popoldan v drugo. A tokrat temu ni bilo tako. Smo pa imeli odličnega šoferja in pot premagali brez nezgod. Vožnja po tej cesti nam je ponujala prelep razgled na Kotorsko risanski zaliv in kaj kmalu smo prispeli do planinske vasi Njegoši. V lokalni gostilni so nam postregli z odličnim pršutom in sirom. Za domače vino vranac pa mirno lahko rečemo, da smo pili že veliko boljšega. Smo pač vinogradniki in če se v kaj razumemo je to vino.

In pred nami je že cilj tega dne. Vzpon na 1749m visok Lovčen, drugi najvišji vrh Črne gore, kjer je v veličastnem mavzoleju pokopan črnogorski vladar in pesnik Petar Petrovič II. Njegoš. Od razgledne ploščadi, do katere se skoraj pripeljemo, je potrebno prehoditi 461 stopnic, ki skozi tunel vodijo do mavzoleja. Napor je kmalu poplačan s prizorom, ki se nam ponudi , ko pridemo na vrh. V lepem vremenu, katerega smo bili mi deležni, se vidi skoraj 80% Črne gore, pogled seže vse do Italije in Skadarsko jezero je kot na dlani. Enkratno doživetje.

Pot nadaljujemo po lepši, širši cesti in obiščemo Cetinje, eno najlepših črnogorskih mest, ki bi si zaslužilo biti glavno mesto Črne gore. Sprehodimo se po mestu , se okrepčamo in že smo nazaj na poti v Budvo kjer se s pesmijo poslovimo od lokalne vodičke. Čaka nas večer namenjen druženju, saj nas po večerji v hotelu dočakajo z živo glasbo in kmalu se že zavrtimo in zapojemo. Še natakarje smo navdušili, prav lepo so se pozibavali, a zaplesat niso upali.

Nedelja, 23.10.2022
Nedeljsko jutro je prišlo prehitro in že smo se poslavljali od prijaznega osebja hotela Monte negro, ki nam bo ostal v lepem spominu. Edini minus so bila baje le vrata tuš kabin, a o tem kdaj drugič. Je bilo pa na račun ozkih vrat veliko smeha. Pred sabo smo imeli še celo nedeljo, ki jo je bilo treba kar najbolje izkoristiti. Še zadnjič se v Tivatu vkrcamo na trajekt in že hitimo proti rumenemu mestu, kot radi rečejo mestu Hercegnovi. Mesto je obarvano rumeno predvsem spomladi, ko zacvetijo številne mimoze, ki ga krasijo. Tudi drugače je to sončno mesto, kjer nas sprejme župan mesta Hercegnovi v spremstvu dveh mladih v narodnih nošah, ki nam postrežeta sveže fritule. Obiščemo trdnjavo in staro mestno jedro in že se poslovimo.

Tokrat na meji formalnosti ob prestopu hitro uredimo in že se vozimo po Hrvaški, kjer po štirih dneh vklopimo mobilne podatke in omrežje, saj je v Črni gori to predragi hec. Smo vseeno preživeli in telefon uporabljali le za fotografiranje in bilo je prav luštno. Še enkrat občudujemo Pelješki most in že smo v dolini reke Neretve. Razgledi, ki se nam ponudijo so nekaj posebnega. Pred nami so lepo urejeni nasadi mandarin, ki polno zorijo, kanali za namakanje, čolni, ki vozijo po njih. Vse to in še mnogo več. Dih jemajoči prizori. V restavraciji nas že pričakujejo s kosilom, lokalni godci igrajo slovenske pesmi, mi zaplešemo in zapojemo…kar tam sredi doline reke Neretve, sredi nasadov mandarin. Seveda je ob odhodu prtljažnik avtobusa poln dišečih sadežev. Še dobro, da smo pravočasno spili in pojedli kar smo s sabo vzeli. Vsem in vsakomur, ki smo jih v teh dneh spoznali, ki so nas gostili in so se potrudili, da nam je bilo prijetno , se je predsednik zahvalil z darilnim paketom društva, v katerem je bil obvezno cviček in izbrano vino naših vinarjev. Tudi na ta način skrbimo za prepoznavnost .

Dobre volje in s pesmijo, ki nas je spremljala vso pot našega potepanja, se v poznih večernih urah vrnemo v domače kraje. Vsi veseli in polni lepih spominov…Še bomo šli.

Ob koncu mojega potopisa naj se zahvalim najprej predsedniku Martinu Kvartuhu in ekipi, ki je zaslužna za odlično izpeljano ekskurzijo. Zahvaljujemo se Občini Brežice in županu Ivanu Molanu, saj smo tudi z njihovo pomočjo z namenom promocije naše občine, lažje izpeljali ta projekt.

Zahvala gre tudi vsem, ki ste priskočili na pomoč pri pripravi hrane in prigrizkov, ki ste prinesli s sabo odlično pijačo in še kaj. In nenazadnje hvala vsem, saj ste bili več kot odlična družba.

Zapisala Irena Bogovčič.

Utrinke z ekskurzije po Črni gori si lahko ogledate na povezavi Strokovna ekskurzija Črna gora in članku objavljenem v Posavskem obzorniku.