In že smo nazaj. Prehitro, če mene vprašate. Šele ob koncu smo sprevideli, da bi morali ostati vsaj še en dan. A vedno je tako. Kjer se imamo lepo, čas res prehitro mine. Mi se imamo vedno lepo. In tudi tokrat ocenjujemo ekskurzijo s samimi presežki.

Kar nekaj članov, ki so bili na listi čakajočih, mimogrede povem, da nikogar ne preskočimo, se nam je pridružilo v zadnjem trenutku, ker nekateri iz osebnih razlogov niso mogli z nami.

Tokrat smo potovanje v društvu organizirali popolnoma v lastni režiji in sem namesto uradnega vodiča to delo prevzela kar sama. To ni bilo prvič in glede na odzive mi je šlo kar dobro. Seveda brez pomoči najožjih sodelavcev v upravnem odboru na čelu s predsednikom Martinom Kvartuhom to ne bi bilo mogoče.

V zgodnjih jutranjih urah smo v soboto, 14.10.2023, napolnili avtobus do zadnjega kotička. Ne le vsi sedeži, tudi prostori za prtljago so bili polni. Pa ne le s kovčki. Ni manjkalo vina, vode, sokov, jabolk, peciva je bilo vsaj dvajset sort. Tudi tokrat, kot že mnogokrat do sedaj, so se naše članice izkazale kot izjemne gospodinje.

In smo šli. Na pot proti prelepi hrvaški pokrajini Baranji. Smo se tokrat odločili, da potovanje začnemo nekoliko drugače, saj so bili z nami v avtobusu kar tri člani, ki so praznovali rojstni dan. In dan se je začel praznično. Pesem, zdravica, darila bolj za šalo kot zares in že ni bilo obraza brez nasmeha. Še malo tekočih zadev in kilometri so kar bežali. Med potjo sem natrosila nekaj podatkov o pokrajini, kamor smo potovali. Seznanila sem jih tudi s podrobnim potekom programa.

Z nekaj krajšimi postanki in kavico ob poti smo se okrog dvanajste ure ustavili pri našem gostitelju, ki je skrbel za nas oba dni. Gospod Oliver Novački, s katerim sem sodelovala nekaj mesecev in z njegovo pomočjo organizirala veliko podrobnosti našega izleta, je lastnik družinskega podjetja Klet Svijetli dvori v Karancu.

Baranjci so ponosni in gostoljubni ljudje. Ponosni so na svoja vina in vinograde in le to je v večini iztočnica za vse večjo ponudbo v turizmu, ki se v tej pokrajini hitro razvija. In še nekaj sem ugotovila. Tu ne poznajo ” favšije”. Vsi so med sabo povezani in priporočajo drug drugega. Tudi g. Oliver si je, po odlični degustaciji njihovih vin in še boljšem divjačinskem golažu, vzel čas za nas in nas odpeljal najprej po vinski cesti med Kneževimi vinogradi do vidikovca med milijoni trt. Odlična priložnost za skupinsko fotografijo in prepotrebno kavico.

I že smo v kleti Belje, največji kleti v Baranji. Po ogledu te zares impozantne stvaritve človeških rok in požirku graševine se vrnemo v prelepo etno vas Karanac. V klet Szabo. Že prej sem moškemu delu razložila, da to klet vodijo ženske in sicer hčere Szabo, ki so prevzele vinograde in kmetijo od očeta. In pohvale, ki sem jih že prej slišala o družini Szabo, niso bile pretirane. Že samo s podatkom, da zraven 4,5 ha vinogradov obdelujejo 1000ha zemlje, so si zaslužili naše občudovanje. A da o vinih ne govorimo. V imenu društva sem se zahvalila prijaznim mladim vinarjem, jim predstavila naše društvo in naš cviček in jim ob koncu tudi podarila darilni paket z društvenim cvičkom. Seveda smo tudi zapeli. Sandijev “En starček je živel” z našo spremljavo je bil pravo doživetje za te mlade Baranjce.

Odpeljemo Oliverja domov in že smo v 25km oddaljeni vasici Kopačevo. Temno je že, dan se počasi ugaša a mi nismo še utrujeni. Po spoznavanju s sobami in apartmaji v prenočišču Didin konak, se že “lačni in žejni”, odpravimo na večerjo v njihovo čudovito restavracijo. To je bilo posebno doživetje, saj se je marsikdo prvič srečal z žabjimi kraki na krožniku in ne le v sosedovi mlaki. Baranja ni bogata le z lovišči polnimi divjadi ampak tudi z rekami polnimi rib. Postregli so nam njihove mesne in ribje specialitete, ki so ob spremljavi ciganskih glasbenikov dobile posebno noto. Večer je popestrila še domača pesem naših članov.

Po baranjskem zajtrku polnem kulena in klobas, smo se pod Oliverjevim vodstvom sprehodili po obronkih Kopačkega rita, ki se začne le nekaj 100m naprej. Deževno nedeljsko jutro je bilo pravo nasprotje s soncem obsijane sobote vendar nas ni motilo. Poslovimo se od prijaznih gostiteljev in že smo na avtobusu.

Cilj tega dne je Beli Manastir, središče in največje mesto Baranje. Obiščemo Etnološki muzej, kjer nas dočaka prijazna vodička, ki nam v eni uri predstavi delček življenja nekoč. Vrnemo se v čase valčkov po steni, narodnih noš, starih običajev. Zanimivo in poučno, predvsem pa nostalgično, saj smo marsikateri predmet in opravilo poznali še mi, ki smo rojeni pošteno po 2. sv. vojni.

Baranjska pravljica gre počasi h koncu. A ni še konec. Ne moreš iz Baranje brez da se srečaš s pravim baranjskim kulenom, kulenovo seko, klobasicami, da ne probaš njihovo žganje “šljivu i dunju “. Zato obiščemo še Hišo kulena Branjin vrh, kjer nam v degustacijskem prostoru predstavijo svojo dejavnost. Mize so bile polne baranjskih dobrot brez katerih tam ni druženja. Seveda se nismo mogli upret vsem tem dobrotam.

Prišel je čas slovesa. V svojem imenu in v imenu vseh, ki smo bili dva dni del te baranjske pravljice, se iz srca zahvalim g. Oliverju, ki se je zares potrudil, da nam predstavi vsaj delček svoje pokrajine. Še cviček v poklon in že si mahamo.

Kulen nas je močno razžejal, še dobro da smo imeli s sabo dovolj jabolčnega soka, vode, frankinje in seveda cvička naših vinogradnikov. nekaj postankov ob poti in že smo bili v Dugem selu pri Zagrebu v Kleti družine Bunčič, kjer so nas pričakovali s kosilom. Bilo je tako praznično, da smo se počutili, kot da smo prišli na poroko. Ja lepo res, ogromen prostor, prijazno osebje, dobra hrana in pijača….in konec. Treba je domov.

Hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali k dobri organizaciji, za vse dobrote in za dobro voljo ves čas našega potovanja. Mi smo se potrudili najbolj kar je bilo v naših močeh.

Dobrodošli na naših bodočih dogodkih, ki niso le izleti, radi se nam pridružite skozi vse leto. Veseli vas bomo.

Irena Bogovčič

>>>Foto utrinki z eksurzije po Baranji